Radio Študent, 3. avgust 2017 ― Končno sem dobil v roke pesniško zbirko, ki ne samo, da je nisem že po dveh pesmih odvrgel, ampak sem jo na dušek prebral. To je pesniška zbirka Dejana Kobana Frekvence votlih prostorov, ki je izšla letos pri LUD Šerpa. Vendar mi v tem zapisu ne gre za recenzijo ali kritiko te knjige, ampak bi rad ob tej priložnosti opozoril na nekaj pomembnih dejstev o sodobni slovenski poeziji. Muanis Sinanović v svojem odmevnem eseju o stanju slovenske pesniške scene, ki je nastal ob prebiranju nove pesniške knjige Veronike Dintinjana, kategorično ugotavlja: »Slovensko literarno polje nikoli ni bilo v nobenem oziru mednarodno relevantno in ne pušča sledi.« Kot kompetentni opazovalec slovenske literarne scene – soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina pa tudi član uredništva Literature že pred davnimi dvajsetimi leti itn. – lahko odkrito povem, da je ugotovitev na mestu. Institucionalno podprta umetnost v Sloveniji je že zdavnaj ali pa zagotovo vsaj od začetka milenija preprosto mrtva! Pravzaprav prave literarne scene niti ni, tisto, kar je njej podobno, pa je samo poligon za postmodernistične sanjarije o lastnem reproduciranju skozi brezkrven podmladek, ki ga imajo veterani postmodernizma iz 90. let seveda ves čas pod budnim nadzorom, da jim slučajno ne zaide v kakšne ustvarjalnejše vode. Če nekoliko parafraziramo naslov Kobanove zbirke, se lahko vprašamo, zakaj so torej »votli prostori« slovenske poezije tako frekventni. Vzrokov je več, eden od njih pa je zagotovo, da prosti spisi mlajših slovenskih pesnikov, ki se vdinjajo pri večini slovenskih literarnih revij, kažejo veliko sramežljivosti pri učinkoviti izrabi lastnega doživljajskega oziroma eksistencialnega, bivanjskega materiala. Kakor da bi vse skupaj pestila nekakšna travma nečesa še nedoživetega, nečesa, zaradi česar je treba sprejeti bolečino kot modus vivendi vsakega ustvarjalnega podviga. Skratka, slovenska pesniška scena je v zatonu, ker že več kot desetletje ni sposobna sproducirati ničesar izvirnega in s

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust 2017 ― vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha. V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater. Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi